Potem, ko so februarja 2016 odstranili table s pročelja hiše na Dravski ulici, vas vabim, da se zaženemo v novo nevralgično točko Ptuja: staro mestno pokopališče.
Video Mihaela Toscha pokaže vse. V resnici je še huje.
Če mislite, da ni prav, da so spomeniki podrti, polomljeni, da so grobnice odprte, da križi ležijo po tleh, da so kamnite vaze polomljene, da na pokopališču izgleda, kakor da bi na poslednjem počivališču divjala vojna živih in ne vladal mir umrlih, potem vas vabim, da se združimo v “fronto živih za mrtve”.
Enostavno ni OK. Ni treba velikih besed. Imamo za fešte. Imamo za karnevale. Imamo za veselice. Imamo za bende. Za več bendov. – In da ne bo pomote: prav je, da se vseselimo in imamo in damo za bende in fešte in špricarje in …
A kljub temu si lahko privoščimo tudi to, da damo mir tistim, ki naj bi imeli na pokopališču večni mir in pokoj.
Sploh ni pomembno, da tu ležijo tudi pomembni Ptujačni: župan Ornig, družina Osterberger, slikar Oeltjen itd. itd.
Vsi smo enaki. Ko smo 2 m pod zemljo.
In vsi si zaslužimo, ja: večni mir in pokoj.
Tako kot je, ni v redu.
Naj pove, kdor misli, da je.
Če ni, je treba nekaj narediti. Ukrepati. Nemudoma.
Ne pa se zgovarjati na neke dolgoročne plane. Ker bomo na dolgi rok tudi mi tam. 2 m pod zemljo.
Mestni svetniki, župan in občani: združimo se v enotno “fronto živih za mrtve”.
