Ptujčan.si

Blog ni mrtev, živel blog

Danes, ko se selim s svojimi razmišljanji o Ptuju izza internetnega šanka, Facebooka, na portal Ptujcan.si, me prevevajo mešani občutki.

Kaj če sem se zmotil? Ko sem non-stop mantral, da FB ni za resno debato? (Karkoli naj bi resna debata pač že bila.)
Kaj če v resnici nikomur sploh ni do resne debate?
Kaj če si samo domišljam, da bo stran Ptujčan.si ostala živa vsaj do naslednjih volitev?

Ne vem, če ne poskusim!

Stvar je dokaj preprosta:
Živimo v (lokalni) skupnosti. Pred volitvami vsi volilci vemo, kaj in kako bi bilo treba.
Vsi kandidati so polni obljub, besed, vizij, rešitev.
Potem, ko se pa predvolilni golaž ohladi, zavlada mir. Vsa strast ponikne. Vsa gorečnost se ohladi. Vso razgretost zamenjata zlagoma otopelost in formalistično-birokratksa tišina. Mir. Toplotna smrt. Entropija.

Da bi nekaj imelo lastnost skupnosti, nam morajo nekatere stvari biti pač skupne (common).
Kako smo, takrat, v daljnji preteklosti, ko smo nastali kot skupnost, vedeli, kaj nam je skupno (komunalno)?
Gotovo s komunikacijo. Comunicare, lat. narediti skupno.

Ptujčan.si je tako namenjen dvosmerni komunikaciji. Med občani in upravljalci mesta Ptuja.

Kaj bo pripravalo v morju vsakodnevnih komunikacij na površino in se tod tudi obdržalo kot naše skupno, javno, je odvisno od komuniciarnja!
Od vztrajnosti, prepričljivosti argumentov, notranje motivacijce zainteresiranih.
Nič v skupnosti ni dano enkrat za vselej.
Noben zakon. Noben predpis. Noben odlok.
Vse so napisali živi ljudje. Potem ko so se pogovarjali in se dogovorili.

Zato smemo dvomiti v vse.
Vprašati vse.
Postaviti pod vprašaj vse.

Jasno je najbrž konec koncev več kot leto dni po zadnjih volitvah naslednje:
Denarja ni. In ga tudi do novih volitev ne bo. Vsaj ne pomembno več. Zato tudi pomembnih investicij zelo verjetno ne bo.
In edino, kjer vidim priložnost, za pomembno razliko, spremembo na bolje, je: sprememba procesov. Za to ne potrebuješ denarja. To lahko dosežeš s komuniciranjem.

Nekdanjega župana dr. Lucija se bomo spomnili recimo po peš mostu in “ptujski trojki”, dr. Čelana po recimo narobe obnovljenem Dominkancu in neposrečeno obnovljenem gledališču. Po čem se bomo spomnli župana Senčarja?
Gotovo ne po n-skupinah, ki jih je ustanovil.

Predlagam mu, da dela na tem, da se ga bomo spomnili kot na župana, ki je v finačno ubobožanih časih pomembno investiral: v renoviranje, prenovo in adaptacijo procesov. Med občani in občinsko upravo.
Senčarja bi se lahko spominjali kot župana, ki je občino vrnil občanom.

Za to ni potreben denar. Za to je potrebna komunikacija. Vsakodnevna, dvosmerna, pregledna, argumentirana, ažurna, kongruentna, strpna, na probleme in njih reševanje osredotočena.

Bomo videli, v kaj bo župan Senčar investiral čas, denar, premislek. Nekaj časa še ima.

Če si Ptujčan, lahko sodeluješ pri spreminjanju našega skupnega. Na Ptujčan.si.

 

  •  
  •  
  •  
  •