Ptujčan.si

20 let gledališča – aplavz

Domov › Forumi › HVALEVREDNIK ali Čestitamo! › 20 let gledališča – aplavz

Pregleduje 1 odgovor na temo
  • Avtor
    Prispevki
    • 28. 2. 2016 ob 17:08 #535
      Samo M. Strelec
      Keymaster

      Udeležil sem se svečane ponovitve Govora malemu človeku, uprizoritve, ki jo je igralec Vlado Novak 26. 2. 1996 premierno in kot prvo slovensko uprizoritev odigral v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču.
      O zgodovini gledališča je bilo napisanega precej.
      Tudi o polpretekli in takisto najnovejši zgodovini.
      Zato o tem ne bom pisal.
      Tudi čestital sem že vsem ustvarjalcem, zaposlenim, vodstvu in gledalcem. 4. decembra 1995 je namreč mestni občinski svet sprejel sklep o nastanku novega javnega zavoda – Gledališča Ptuj.

      Nekaj stavkov bom zapisal o petkovi svečani predstavi.
      Z velikim veseljem sem se je udeležil. Z vročino. Brez žene, ki je zakuhala še bolj od mene. Počitnice so pač naredile svoje.
      Z veseljem torej sem prišel, ker sem se resnično veselil videti po dolgem času Vlada.
      Predstavo sem zadnjič gledal pred davnimi leti. Ne vem, menda je takrat Vlado omenjal, da je bila to 230-ta ponovitev. Zdaj je pred svečano obletnico direktor Peter omenjal, da naj bi bila nocojšnja številka ponovitve okrog 360.
      Gledališče je bilo tudi zdaj, 26. 2. 2016 lepo polno. Občutek sem imel, da so vsi gledalci tudi že videli to predstavo.
      Vlado me je neskončno presenetil. Hotel sem ga pozdraviti pred predstavo, pa so stranska vrata na oder bila zaklenjena.
      Tako sem komaj čakal, da ga zagleadm na odru.
      Bil je mehkejši kakor sem ga imel v svojem spominu. In bil je intenzivnejši, natančnejši, do konca sfokusiran in do zadnjega milimetra in potankosti izoblikovan lik Wilchelma Reicha. Samo poslušal sem (in ja, tudi kašljal) in kakor da sem po 20-ih letih šele zdaj za/slišal neke nove odtenke in plasti besedila. Kar zmrazilo me je, kako boleče za današnjo rabo je bilo …
      Po predstavi sem se opravičil gledalcem okoli mene, ker so morali prenašati moj kašelj.

      Župan Miran Senčar je pred svečanostjo povedal lepe reči. Predvsem mi je bilo všeč, ker se zaveda pomena, ki ga ima gledališče za naše malo mesto. In tudi direktor Peter je lepo govoril.
      Srečal sem Francija in iris pa Tadeja pa Sava in Natalijo, pa Ireno … in sentimentalno smo se spominjali in si dovolili biti nostalgični.

      Hvala Vladu, da je ohranjal predstavo v kondiciji 20 let.
      Hvala vsem direktorjem, ki so ji dajali pozornost, prostor in okvir.
      Hvala prevajalcu Jaroslavu Novaku za prvi prevod tega besedila v slovenski jezik. Le kje je Jaro danes? Še v Dražgošah? Predlagal mi ga je prevajalec Janez Gradišnik, ki ni imel časa, da bi igro hitro prevedel.
      Hvala dramaturginji Mini Špeli Stepančič. Menda živi v Makedoniji.
      Hvala fotografu Stanču, ki je zabeležil Vlada takrat še na celuloidni trak. Danes pa se s kamero za PeTV podi po ptujskih dogodkih.
      Hvala Savu, ki je oblikoval gledališki list. Tudi Savo še vedno oblikuje, vidim, za Muzej itd.
      Hvala Gordani za kostum. Že dolgo je nisem videl v gledališču …
      Hvala Tomažu, da je oblikoval luč. Danes je Tomaž mojster luči in šef lučkarjev v mariborskem gledališču.
      Hvala Arku, da je poskrbel za govorno plat uprizoritve. Aljoša je danes lektor v ljubljanski Drami.
      Kot sem v petek opzazil, tudi režiser ni motil prav veliko 😉

      Tako je to. Gledališče je drago. Ker pri njem sodeluje veliko ljudi. Ker je “narejeno na roke”. Ker tu ni avtomatizacije, ne informatizacije, človeka tu ne more nadomstiti NC krmiljeni stroj, računalnik, internet. Ker je teater nekakšna “domača obrt”. Ker je počasna, rahlo staromodna, a trpežna umetnost.
      Čestitke vsem Ptujčanom, ki so se takrat za ponovno profesionalizacijo gledališča zavzeli, izpostavili, borili. Ja, vem, sliši se patetično, a profesinalizacija pač ni padla “kot picek z neba”. Čestitke vsem Ptujčanom, ki so poklicno gledališče ponovno sprejeli za svoje. Vsem, ki ga spoznavajo. Ki vanj bolj ali manj redno zahajajo. Mestnim svetnikom, ki vsakok leto odmerjajo denar za gledališče, čestitam za pogum, da dvignejo roko za fikcijo, laž, sanjo, privid, zrcalo, v katerem se ugledamo in zaradi katerega sploh vemo, kakšni smo. Županu, čestitam, ker je prišel na okroglo obletnico pomembnega mestnega zavoda in imel svoj govor.

      Ko sem odhajal s predstave, z vročino v telesu in zdi se mi rahlo tudi v srcu, ko je v ušesih še odzvanjal dolg in prisrčen aplavz za Vlada Novaka, sem razmišljal, da sem po poslušanem govoru, ki mi ga je držal v imenu Wilhelma Vlado, morda za pet miligramov boljši človek kot sem bil pred tem. In takrat sem pomislil in si priznal: Ja, vem, najbrž je utopično in naivno in iluzorno in še kaj, ampak ja, verjamem, da na en tak, fin, nežen in subtilen način gledališče lahko spreminja svet.

      In ta naš svet še kako potrebuje spremembe.
      Zato potrebuje tudi gledališče.

    • 29. 2. 2016 ob 16:20 #548
      Samo M. Strelec
      Keymaster

      BRANKA BEZELJAK je na FB komentirala:

      Branka Bezeljak: Ob evforičnem praznovanju obletnice smo na Svetu zavoda MGP v petek, 19. februarja, razpravljali o sanacijskem programu za leto 2016. Materialni stroški in investicijsko vzdrževanje (tudi zaradi neustrezne prenove zgradbe) močno najedajo program. Tako že tretje leto ukinjajo oba festivala, Abonmajski program naj bi tekel samo še do konca sezone, krčili bi število novih uprizoritev in koprodukcij. Veliko gledalcev raje hodi na predstave v Maribor. Na to smo opozarjali že nekaj časa. Na Ptuju se bo treba odločiti, ali potrebujemo v tej hiši tudi program. Gledališče so samo ljudje, ki delajo predstave – kjerkoli.

      BRAVO, BRANKA!
      1. Kot članica sveta zavoda gledališča javno poročaš, kaj se dogaja v javnem zavodu.
      2. Bravo, da se ti ljubi.
      3. Bravo, da ti ni vseeno.
      4. Bravo, da poveš, v katerem grmu zna tičati problem.
      5. Bravo, ker kolikor je meni znano, prvič nekdo iz sveta javnega zavoda javno govori o stanju javnega zavoda.
      6. Bravo, ker: Če bi se pravi čas javno debatiralo, javno vedelo, “koliko je ura”, bi morda pravi čas skupaj iskali (ustanovitelj, zavod, javnost) prave rešitve in morda “sanacijski program” sploh ne bi bil potreben.

      Moje mnenje:
      Že besedno zvezo “sanacijski program za leto 2016” je precej hudo slišati.
      Po dveh uspešnih desetletjih dela zavoda bi bilo fino razmišljati o programu rasti, programu razvoju …
      V bistvu sem žalosten. Da bo sploh treba kaj sanirati.
      Ker je model za ptujsko gledališče, ki ga je v veliki meri soustvarjal dr. Adolf Žižek, imel v svojem “dnk-ju” povratno zanko, varovalko, mehanizem, ki omogoča takšno dinamiko, da sistem v stanje “pod-hlajenosti” sploh ne bi prišel. S pravočasnim in ustreznim ukrepanjem seveda.
      Če je potreba po “sanacijskem programu” tudi (ali predvsem) posledica gradbene prenove, je to še en dokaz, da je takšna prenova, kot je bila izvedena, bila “mimo”. Mi je žal, da je treba temu tako grobo reči; “moimo”.
      Četudi smo dobili za prenovo kakšno arhitekturno nagrado, je dejstvo takšno, kot pravi članica sveta.
      In če smo že pri obnovi: tudi če bi kak zavod hotel resno delati skozi vse leto v dvorani Dominikanca, bi slišali verjetno isto, morda še prej kot v 20-ih letih: potreben bo sanacijski program, saj ogrevanje najeda program.

      Vsak človek ve, da ko si kupi dragi avto, bo moral dati krepko več tudi za registracijo, zavarovanje, gume, večji kubiki – večja poraba itd. itd. …

      Kakorkoli: MGP-ju želim, da mu uspe sanacija in da je tu zaradi tega, česar je ustanovljen: da producira lastno produkcijo. Ali po domače: da je na ptujskem odru čim več vaj za čim več različnih ptujskih uprizoritev, ki naj jih vidi čim več obiskovalcev, če se le da v čim bolj zasedeni dvorani ptujskega gledališča.

  • Avtor
    Prispevki
Pregleduje 1 odgovor na temo
  • Za objavo odgovora morate biti prijavljeni.