Sinoči je v Miheličevi galeriji prof. dr. Igor Sapač, arhitekt in umetnostni zgodovinar, predaval o gradovih in dvorcih od Slavenj Gradca do Ormoža.
Predavanje je name naredilo izjemen vtis. Bilo je zanimivo, tehtno, pregledno, pospremljeno s številnimi primeri, zgledi iz tujine.
Zagledan v grad Turnišče, si nisem niti v sanjah prestavljal, da imamo tega toliko. In v tako slabem stanju.
Najbolj pa me je šokiral konec: dr. Sapač se je retorično vprašal, kaj se dogaja pri nas, da je že vsaj 25 let na delu pretežno propad, plenjenje, uničevanje, preziranje naše dediščine. Ja, bil je korekten in je povedal, kje smo uspeli tudi ohraniti in zaščiti objekte.
Ampak, tako čez prst in počez, od Slovenj Gradca do Ormoža – primerov, kako dvorci in gradovi propadajo, je veliko, veliko preveč.
Takole si mislim:
Najbolj na kratko: nimamo donosa do tega. Ker smo prelahko to “dobili”. Nismo iz roda v rod vsega tega gradili, ohranjali in rasli s tem. V nekem trenutku smo si to vzeli, plačali (ali tudi ne) odškodnino in to je v glavnem to.
Kako je torej to rešljivo?
Ni denarja, ni pravega posluha, diskrepanca med zakonodajo in izvajanjem zakonskih obveznosti je ogromna itd.
Po moje je rešljivo zgolj takole:
Jutri moramo te ruševine pokazati otrokom.
Ob tem pa jim pripovedovati zgodbe.
O ljudeh, ki so živeli v teh gradovih.
O njihovih navadah, razmišljanjih, povezavah, njihovem poklicnem, poslovnem ter zasebnem življenju. O njihovih stikih s tujino, svetom, o tem, kaj so brali, za kaj so se zanimali, kakšne prijatelje so vabili k sebi, kam so odhajali sami …
Jutri moramo narediti – kakor imamo planinsko pot ali transverzalo – transverzalo po slovenskih gradovih. In dvorcih. Kjer štempljaš pohodno knjižico. Kjer se fotografiraš.
Te ostanke je jutri treba opremiti z osnovnimi informativnimi tablami.
Narediti jutri spletno strah, kjer bo taka “grajska transverzala” prikazana, promovirana.
Vsako od teh razvalin je treba spremeniti v majhen muzejček in situ.
S sodobno IT tehnologijo se je mogoče s telefonom priključiti na nek strežnik, kjer zajemam podatke o zgodovini, dejstvih o nekem objektu.
Zakaj vse to?
Ker potem bomo morda imeli nekoč drugačen odnos. Morda bomo kdaj imeli vso to dediščino radi.
Morda bo kdo od teh otrok minister za kulturo, predsednik vlade, župan. Odločevalec. Ne morda: nekdo to bo.
In če se bo spomnil, kako je kot otrok slišal vse te zgodbe, kako slikovito jih je doživljal kot otrok, kako su mu znali to zanimivo predstaviti – potem bo do tega imel odnos.
In če bomo imeli odnos – bomo lahko upali, da bo kak odločevalec kdaj namesto za tanke, orožje, pendreke … dal denar za našo preteklost, na kateri stojimo.
Če ne bomo spremenili temeljnega odnosa, ne bo nič.
Zato noben zakon, akt, dejstvo, da denarja ni, ni problem.
Ker če bi denar bil, bi ga že kako speljal več v svoje žepe kot v javno korist.
Denar ni nikoli glavni problem. Tudi papirji niso še nikoli nič rešili. Potrebno je imeti stvari rad. Imeti rad - pa ni povezano z denarjem.
Kaj se da storiti praktično?
Ptujski grad – turniški grad – dornavski grad – borlski grad.
Za začetek narediti zgled, vzorčni primer, zametek obdravske grajsko-dvorske transverzale.
Vključiti osnovne šole občin Ptuj, Dornava, Cirkulane. Učitelje. Ravnatelje.
In pote ta zgled kot primer dobre prakse razširiti do Velike Nedelje, Ormoža, Šterntala, Slovenske bistrice …
In počasi transverzalo širiti.
Ob njej pripravljati srečanja, tabore, izobraževanje.
Imeti nekaj rad.
To je vse. Vedno.
Kot je povedal pesnik Janez Minatti: Nekoga moraš imeti rad …
Pa četudi je to grad, gradič ali vsaj dvorec …
Ne nam treba deklarativnih “imamo radi to mesto in njegovo zgodovino”.
Potrebujemo: “dejansko imeti rad”.
In kaj je to, “dejansko”? – Tisto, kar se odraža v dej-anjih.
Pripis:
25 let smo v samostojni državi z gradovi in dvorci naredili to, kar smo (videli na Sapačevem predavanju).
Si upamo v naslednji 25-ih letih misliti nasprotno?
Dajmo v brezplačni najem za 99 let te gradove posameznikom in naj, če imajo denar in voljo, pač nekaj počnejo z njimi. (Seveda v okvirih še razumnih spomeniško varstvenih pogojev.)
Ob 50-letnici samostojne države bi lahko primerjali, kateri pristop je dal boljše rezultate.
Tele, prvih 25-let poznamo. In so porazni.
Ergo?