Ptujčan.si

Prešerno in čemerno okoli Prešerna 

Zelo prešerne volje sem se vračal po skoraj mesec in pol trajajočem “delu na terenu” v bazo, v rodni Ptuj. Ne le zato, prešeren, ker sem se vračal domov, pač pa tudi zato, ker sta se zgodili dve lepi reči.

Najprej sem bil prešerne volje zaradi hiše na Dravski ulci, ki je od nedavnega brez reklamnih tabel na pročelju.

Meni je prav ta pogled polepšal letošnji slovenski kulturni praznik na Ptuju.

Lepota je estetska kategorija. Estetika je področje filozofije. Filozofija pa domena človekovega umevanja sebe in sveta okoli sebe.

In tako je zaradi estetike svet okoli nas lahko lepši ali grši. (Dobro, obstaja tudi “estetika grdega”, a pustimo zdaj to podrobnost.)

Pomembno se mi zdi, da lep, starodavni, ljubek Ptuj tudi ohranjamo lep in ljubek.

Ne vem točno, kaj in kako piše v zakonih, pravilnikih, mestnih odlokih, ampak gotovo je eno: mestno jedro je historična vrednota in tako velike reklame pač na pročelja hiš ne sodijo. Četudi in čeprav bi se kdaj zdelo to pragmatično, koristno, denaronosno.

Seveda lahko kdo poreče: Kaj pa vse tiste neurejene fasade, razpadajoči zidovi ipd. – A to pa te ne moti? Seveda me. A tudi če bi reklame na pročeljih prinašal denar, s katerimi bi potem lahko obnavljal pročelja razpadajočih stavb, bi še vedno menil, da v historično mestno jedro take reklame ne sodijo.

In zato je prima in prav, da je ta velika stavba na Jadranski brez teh reklam na novo zadihala.

Neskončno sem zadovoljen in tudi hvaležen županu in vsem, ki so bili vpleteni v demontažo. Opravili so nekakšno čistilno akcijo. Odvoz smeti. Očistili so “kader” nepotrebne navlake.

Neskončno zadovoljen sem, saj je to odstranjevanje trajalo že kar lep čas. Že od lanskega 20. aprila, ko je župan na Facebooku napovedal, da se pogovarja z lastniki in da bodo table kmalu odstranili.

Ja, ne bom samo prešeren, bom še malo patetičen: Vesel sem bil, ker se je pokazalo, da lahko vztrajanje, problematiziranje nečesa, kar se zdi samoumevno (reklame na bajti), rezultira v izboljšanje (ni več reklam na tej bajti).

Še več: zdi se mi, da je ta primer pokazal, da če se ljudje okoli nečesa smiselnega angažiramo, lahko pride do spremembe. Ne glede, kdo je “vladar”, ne glede, ali smo njegovi ali ne-njegovi.

Ni mi nerodno priznati: Meni primer “oglasne table na Dravski” daje upanje. Da je še vedno možno vplivati na lokalno skupnost kot občan. Kot posameznik.

Le predstavljajmo si: Veeeeeliko posameznikov, veeeeliko pogostnost zahtevanja, spraševanja, velik fokus na neko temo…! Si upate?

Druga moja prešernost okoli Prešerna je bil Boba. Boris Miočinović, ki je letos prejel veliko oljenko.

Boba je veliko naredil za ptujsko kulturo. In zanjo še dela. Spomnimo se ga po “turkerijah”. Razstavi, ki je še danes po svoje živa. Ker polarizira. Ima zagovornike in kritike. Zame so bile “turkerije” en tak res velik zamah. Velika tema. Visok cilj. Velik in hraber in ambiciozen in velikopotezen – danes bi se reklo – projekt. The Project. Takšnih projektov, ki bi ciljali tako visoko in tako daleč nam manjka. In že samo zato je Boba bil dobra izbira za oljenko. Oljenko smo podelili človeku, ki je delal tudi v gledališču, pa plesal, vemo, da riše. Njegove karikature delajo Ptuj veselejši. Ustvarjajo distanco do realnosti. Morda zaradi njegovih karikatur lažje prebavimo surovo stvarnost. Se ji nasmejimo. Se nasmejimo sami sebi. Da o vrednosti njegove risarske kronike niti ne govorim. Kako ga kronamo – to se vidi v Bobovih karikaturah še bolje, kakor da bereš o vsem tem, o čemer on riše. Njegove risbe so ostre, skoncentrirane na poanto, bistvo. So to, kar so na primer Rudijevi (Ringbauer) ali Fredijevi (Fridauer) aforizmi. Sukus in esenca. Resnica stvari z druge strani.

A kakor ima vsaka stvar svojo senco, ima tudi naš letošnji spomin na Prešerna svojo.

Prek Facebooka sem zaznal kregeraj okoli predloga, da dobi oljenko Boba.

Seveda je demokratično, da pove vsak, kar misli.

Seveda je demokratično, da ne mislimo vsi enako.

Seveda je demokratično, da nismo vsi za in da smo tudi proti.

In seveda bi bilo fino slišati tehtne argumente.

Hvala bogu je prevladalo to, kar je in tako smo podelili najvišjo občinsko priznanje za kulturo po mojem mnenju pravemu človeku.

Druga senca. Podelili smo le veliko oljenko. Lahko bi tudi tri male, če se ne motim. Tak je nekak občinski pravilnik, če imam prav v spominu.

Lepo je gledati prireditev športnik leta in videti, koliko izjemnih športnikov imamo na Ptuju.

Talanje občinskih oljenk ob kulturnem prazniku je dogodek, ki bi mu lahko rekli “kulturnik leta”.

Čez par mesecev se bomo hvalili, kako kultura privablja na Ptuj mnoge. Kako oživlja stare ulice in trge. Da poletne prireditve trgajo gate. In da zaradi kulture in dediščine in dnevov poezije in noči muzike in večerov predstav in dopoldnevov slikarskih platen … več ljudi na Ptuju spi, je, pije, troši. Znova bo evidentno jasno, da bo Ptuj bolj živ, bolj poln, prenočišča bolj zasedena kot so sicer. Morda zaradi klime, daljših dni? Ker je nenadoma na Ptuju tak zrak, kot ga ni nikjer? Ker bodo pri nas nenadoma takšni športni dogodki, kot ji ni daleč naokoli? Ker bodo naše tovarne nenadoma na ogled postavile v svojih reklamnih salonih nove proizvode, ki bodo privabljali od blizu in daleč? Za zdaj je žal je odgovor: ne.
Ptuj bo živahnejši zato, ker bodo kulturniki zganjali svoj cirkus. Morda pozimi nimajo toplih prostorov, da bi jih zganjali skozi vse leto? Morda nimamo denarja, da bi jih vse leto? Morda … Ne vem. Vem le, da je prav zaradi muzike, plesa, petja, poezija, teatra, likovne umetnosti … poletni Ptuj poln. Poln tako, kot bi si najbrž vsi samo želeli, da bi bil vse leto.

In prav zato je škoda, da nismo podelili tudi malih oljenk.

Komu?

Nimam pregleda nad vsem, nisem strokovnjak za vse, ampak, da bom konkreten, bom navedel nekaj možnosti: fotografki Sandri Požun. Nagrajevani. Tudi v tujini. Izjemni. Že dolgo Ptujčanki. Fotografu Borisu Fariču. Recimo. Ravnokar razstavlja na gradu. Mestnemu gledališču Ptuj – ravnokar proslavlja 20-letnico ponovne profesionalizacije. Reviji Provinca – zakaj pa ne? Lepa, nova, samo-zrasla revija, ki še kako presega ptujske okvire. In še bi znal kaj najti, če bi si vzel čas in razmislil in predvsem prebrskal po vsem, kar je kulturniškega pognalo in v cvet zraslo od lanskega prešernovanja.

Nam pa se ni zdelo potrebno podeliti vseh možnih malih oljenk. Ne vem, zakaj ne.

Zakaj pišem, da se nam ni zdelo potrebno? Zakaj v prvi osebi množine?

Zato, da bi se zavedli, da on, podeljevalec, župan Miran Senčar ni ločen od nas.

Zato sem zapisal: Mi pa nismo podelili.

Ker mi nismo predlagali. Ker mi nismo eksplicitno izrazili, da to pričakujemo. Ker mi nismo to “zahtevali” (ne najdem nežnejše besede, ki bi pomenila v bistvo to). Ker mi nismo pravočasno spraševali. Ker mi nismo zahtevali tozadevnih javnih debat. Ker mi nismo gledali pod prste, ko je bil še čas.

Župan se sam podpiše na priznanje, to je njegova avtonomna pravica. Tudi, da se ne, jasno. V vsakem primeru pa predstavlja naše odločitve. Imamo točno takega župana, kot smo si ga večinsko želeli. In zdaj: če mi ni všeč, kar je v mojem imenu podpisal, potem mu moram to povedati.

Da bo prihodnje leto morda ravnal na osnovi slišanega drugače. Ker prihodnje leto bo nov Prešernov dan. In kolikor poznam kolege kulturnike, bo na njihovih ustvarjalnih gredicah zrasel novi sad.

Torej, zaključujem prešerno, ker je dobrega še zmeraj hvala bogu več kot slabega:

Vesel za Borisa in za rekalme, ki jih ni več na bajti!

Vesel, da sta sicer čemerna “kregeraj okoli Borisa” in “nepodelitev malih lamp” dala iztočnico in možnost, da bo že prihodnje leto morda drugače.

In – da ne bi slučajno kdo pomislil, da navijam za podelitev vseh treh malih oljenk zato, da bi kakšno dobil sam, pisec teh vrstic – tukaj črno na belem izjavljam:

Iz rok župana ne želim nobene plakete, priznanja, velike ali male lampe ali baterije.

Zame je največje priznanje, da sta imela tako prejšnji kot sedanji župan toliko zaupanja vame, da sta mi poverila pripravo predstave v gradu Turnišče. V naši skupni lastnini, ki jo vsakokratni župan predstavlja, sem tako lahko s predstavami začel v grad vračati življenje. Predstavi Pita in iLutka ste mnogi občani sprejeli z naklonjenostjo in odobravanjem. To je zame najvišje občinsko priznanje.

  • 2
  •  
  •  
  •